Različna mnenja ali pa pomanjkanje konkretnih dokazov pogosto otežujejo odkrivanje zgodovine in razvoja pri večini pasem. Vendar v primeru shar peija se vsi strinjajo, da ta  pasma obstaja na Kitajskem že več stoletij. Več kot 2000 let nazaj je bil shar pei več namenski, v glavnem delaven pes, v lasti poljedelskih kmetov južnih provinc, ki mejijo na Južno kitajsko morje.

Čeprav je shar pei predvsem služil kot čuvaj gospodarjevega doma, so jih uporabljali tudi za čuvaje čred pred zvermi in za lov na živali kot je divji merjasec. Selektivna vzreja s poudarkom na inteligenci, moči in cenjenim "bojevniškim mrkim pogledom" in njegovim strašljivim nastopom je pripomogla pri obrambi pred barbarskimi roparji, s katerimi so se kmetje vedno vojskovali.

      

Vas Dailak, v bližini glavnega mesta Canton v južni provinci Kwan Tung je bila včasih poznana kot hazarderski raj. Stave na pasje borbe so bile priljubljene in shar pei je postal pogost in priljubljen tekmovalec v ringu. Čeprav so bili močni, vitalni, vzdržljivi in odločni, so pred nastopi dobivali alkohol in druga poživila.

Na srečo za to pasmo so nekateri ljubitelji pasjih borb pripeljali v ringe mastife, buldoge in druge podobne pasme iz zahoda. Ti psi so bili pripeljani zaradi nasilnega značaja, bili križani z drugimi večjimi pasmami, da so postali večji, močnejši in še bolj nevarni psi. Shar pei se je izkazal za slabega nasprotnika tem psom in povpraševanja po njem kot borbenemu psu ni bilo več. Vzreja je hitro upadala.

V 40. letih 20.stoletja so kitajski komunisti skoraj zadali pokončni udarec tej pasmi. Vsilili so zelo visoke davke na lastništvo psov, tako da so si lahko samo ekstremno bogati ljudje privoščili razkošje pasje družbe. Psi so bili razglašeni za "dekadenčno, boržuazno razkošje", hkrati pa je bilo vzrejanje psov prepovedano.

Posledica tega pritiska se je pokazala v 50. letih, ko je ostalo samo še nekaj predstavnikov te plemenite pasme dinastije Han raztresenih po Kitajski. Simpatizerji shar peijev v Macaou in Hong Kongu so rešili in priložnostno vzredili kakšno leglo, vseeno pa je bila pasma na robu izumrtja.

Kako je skoraj šar pej  izgubil bitko za obstanek je razvidno v izdaji revije "DOGS" meseca maja leta 1971 (objavljeno v New Yorku). Ta izdaja je vsebovala članek o redkih pasmah, zraven pa je bila priložena tudi fotografija shar peija s pripisom "Verjetno zadnji predstavnik pasme". Članek je bil zelo blizu resnici in če ne bi izvod revije po naključju prišel v roke g. Matgo Law-ju iz Hong Konga, bi bil shar pei najverjetneje izgubljen za vedno.

 

Matgo Law, mlad, velik ljubitelj psov je bil lastnik nekaj šar pejev. On in g. Chung Ching, tudi ljubitelj psov, sta prišla na idejo o reševalni akciji. Oba je skrbelo, da bi Hong Kong lahko nekoč postal del Kitajske Republike in da bi se masovna poguba psov ponovila tudi tam. Možnosti so se zdele brezupne, vendar je članek v reviji "DOGS" dal g. Law zamisel. Spisal je pismo za Margaret Fansworth, urednico revije "DOGS" in v njem poudaril njune plane, ter priložil fotografije shar peijev, ki bi se jih lahko rešilo. Pismo je končal s prošnjo za pomoč in sodelovanje zainteresiranih ameriških ljubiteljev psov.

Objava tega pisma v reviji aprila leta 1973 je izstrelila shar peije iz zasenčenosti in možne pozabe v takojšno slavo in status zvezde. Prispelo je več kot 200 pisem - večina od željnih kupcev, ki bi obdržali mladičke za nadaljnjo vzrejo. Vendar je bilo takratno število shar peijev tako majhno, da bi lahko vsa naročila izpolnili šele čez nekaj mesecev.

        

Matgo Law je uspel odkriti še nekaj več shar peijev v Macaou in Taiwanu, tako da so ameriški navdušenci končno začeli prejemati mladičke njegove vzreje v manjšem številu. Po nekaj letih shar peijeve prezgodnje osmrtnice, so bile ustanovljene psarne na različnih koncih Amerike in dandanes je pasma priljubljena in razširjena po vsem svetu.

 

SP v Sloveniji

SP v Evropi

 

 

 

 

 

 

 © Dragon Lady

Design by Forma G d.o.o.